g - zin, 29. junij 2015 ― O PROJEKTU: Prostorska postavitev Zbiradejnica, skuša skozi razmišljanja, spomine in emocije izpostaviti potrebo po izražanju in komuniciranju; če je človek del vesolja, pomeni, da mora misli usmeriti tudi v to, kako njegovi zakoni delujejo, če je človek in umetnik del mesta mora kreirati, da sebi in tudi drugim ustvari prijazno okolje za bivanje. G-zine: Kot del projekta Umetnost na ulici si 28.6. predstavila projekt Zbiradejnica, ki sta ga s Sabo Skabene že izvedli v Mariboru. Kako si zadovoljna s tokratno izvedbo in ali so razlike med to in prejšnjimi? Aleksandra Saška Gruden: Projekt Zbiradejnica ima svoje korenine že desetletje nazaj (v letih 2004 in 2005) in sva ga 2012 v okviru EPK s Sabo Skaberne predstavili v razširjeni izvedbi v Mariboru. Tam je vključeval 55 nabiralnikov in je stal par mesecev. Kasneje sem nekaj nabiralnikov razdelila posameznim inštitucijam po Sloveniji (galerija Celje, Kibla Maribor, Univerza v Novi Gorici, Metelkova v Ljubljani), tokrat pa je bil znova predstavljen z večimi nabiralniki – s tem je znova dobil svojo, vsaj delno, obliko, vendar pa se je razlikoval po tem, da je stal zgolj pol dneva. Zato je seveda obiskovalce/gledalce nagovarjal drugače, vendar pa nič manj intenzivno! Obiskovalci, so pokazali interes in željo po sodelovanju, saj je projekt interaktiven in vabi, da vsak v katerem od nabiralnikov pusti svoje sporočilo, risbo ali predmet. G-zine: Kako morajo gledalci reagirati? So bili prepuščeni sami sebi ali si jih nagovarjala? Koliko se ljudje prepustijo zaupati svoje želje, ideje, misli, risbice? Aleksandra Saška Gruden: Torej gledalci so nagovorjeni in projekt jim je predstavljen že preko samega predstavitvenega teksta, ko sem opazila mimoidočega oz obiskovalca, ki se je zadrževal in opazoval nabiralnike, pa sem pristopila in mu razložila vsebino projekta! Pri tem sem ga povabila, da tudi sam prispeva kako misel ali risbo in večina se jih je dobro odzvala, nekateri pa so bili zmedeni, zadržani in so obljubili, da bodo r

g - zin, 26. junij 2015 ― Fotografije: Paola Korošec O PROJEKTU: Pri projektu Odtisi srečanj so mimoidoči povabljeni v so-delovanje in izdelavo preprostih kipov- odtisov rok v prijetno toplem čebeljem vosku. Kipi, ki pri tem nastanejo, imajo zelo podobno obliko nekakšne pra-posode, ki pa je seveda vsakič drugačna in enkratna, podobno kot je drugačno in enkratno vsako srečanje s sočlovekom. Gre za sodobno sodelovalno umetniško delo, ki večino sodelujočih preseneti s svojo neposrednostjo in zanimivim zaključkom. G-zin: 21. junija si sodeloval s samostojnim projektom Odtisi srečanj na dogodku Umetnost na ulici, ki ga organizira Sekcija kiparjev in umetnikov, ki delujejo v javnem prostoru. Kakšne materiale si uporabil? Jiři Kočica: Po facebooku sem povabil z besedami, da gre za povezavo s solsticijem in da bomo naredili odtise srečanj. Javni prostor ima veliko “odtenkov” in nivojev. Moje “dejanje” je bilo vezano na bolšji sejem, saj je bila moja “stojnica” le na drugi strani ulice pod dreveščkom pred galerijo društva. Pri tem seveda materiali imajo svojo vlogo, saj so ljudje, ki niso bili nagovorjeni ali niso vedeli vnaprej za to “akcijo”, čudno gledali na voščene kose, namočene v vodo. Namreč to zgleda čisto drugače od kosov, ki so jih vajeni na bolšjem sejmu… No, drug “material” v takem prostoru so seveda besede in govorica telesa. G-zin: Kaj si delal z njimi? Jiři Kočica: Ljudje so malo sramežljivi in nekako jih zanima, pa si hkrati ne upajo vstopit v nek odnos, v neko čudno reč, ki ni že vnaprej dogovorjena. Sam se imam za zelo komunikativnega človeka in seveda sem povabil z besedami in tako se je začelo ustavljati vedno več ljudi. Namreč, ko se nekdo ustavi, je to že dovolj, da se razbije led in se ustavijo tudi drugi in ko vidijo, da ni nič hudega in nič zahtevnega (torej, da gre bolj kot ne za zabavno reč), potem je seveda veliko lažje. Ljudem sem pokazal, kako naj dajo roke, da bom lahko naredil odtis- kip- praposodo, ki ga ne moreš narediti sam. Za to morata biti dva in dvojina v jeziku